Kamnit most s svojimi loki deluje kot tih prehod med dvema bregovoma, a tudi med časoma. Ni v ospredju kot arhitekturni motiv, temveč kot del prostora, ki se skoraj neopazno zlije z vodo in svetlobo.

Odsevi v vodi mehčajo strukturo kamna in ustvarjajo občutek gibanja, čeprav je prizor statičen. Drevesa brez listja nakazujejo letni čas, vendar brez poudarjene dramatičnosti – bolj kot spomin na kraj kot natančen opis.

Barvna paleta je zadržana, skoraj utišana. Svetloba ne prihaja iz enega vira, temveč se razprši po celotni površini slike, kar ustvarja občutek miru in notranje povezanosti prostora.

Most kot motiv se v prostoru pojavlja kot povezava, vendar me pri slikanju bolj kot njegova funkcija zanima njegova prisotnost. Kamnita struktura, rahlo razprta svetloba in odsev v vodi ustvarjajo razmerje, ki ni statično, temveč se ves čas rahlo spreminja.

Pri takšnih motivih ne iščem natančne arhitekturne podobe, temveč občutek časa, ki se je v prostoru nalagal. Voda ta občutek še dodatno mehča, saj raztaplja robove in vrača motiv nazaj v svetlobo.

Most pri Planini, v bližini Rakeka, je prostor, kamor se vračam že dlje časa. Kamniti most čez reko Unico, zgrajen leta 1763, je značilen primer večločnega mostu, kakršni so nastajali ob pomembnih prometnih poteh med notranjostjo in morjem. Planina je bila v času prevozništva pomembna postaja na poti proti Trstu, most pa je bil del tega vsakdanjega pretoka ljudi, blaga in poti. Kljub svoji funkciji most ne izstopa kot samostojen objekt, temveč se v prostoru skoraj neopazno zlije z okolico.

Motiv deluje umirjeno in zadržano, zato se dobro vključi v prostor brez potrebe po poudarjanju.