Motiv poti je eden najbolj preprostih, a hkrati najbolj odprtih. Ne vodi nujno nekam določenemu, temveč odpira prostor za pogled in gibanje. Kozolec ob robu ni poudarjen kot simbol, temveč kot naraven del krajine.

Kompozicija je zračna, skoraj razprta. Svetloba mehko prehaja čez travnike in ustvarja občutek rahle megličnosti, ki briše ostre robove. Drevesa so le nakazana, kot spomin na obliko, ne kot natančen opis.

Slika govori o prostoru, ki ga poznamo – ne kot konkretno lokacijo, temveč kot občutek domače pokrajine.

Motiv poti se pogosto pojavi spontano, kot del širšega prostora. Ne gre za glavni motiv, temveč za smer, ki vodi pogled skozi sliko. Kozolec ob tem deluje kot orientacijska točka, ki prostor stabilizira, ne da bi ga zapiral.

Pri slikanju takšnih prizorov me zanima predvsem razmerje med odprtim prostorom in posameznimi elementi. Svetloba tukaj ne oblikuje le predmetov, temveč tudi razdaljo in občutek zraka.

Ta motiv je zame tudi prostor ponavljanja – prizor, ki ga srečujem vedno znova na poti. Ni izbran zaradi posebnosti, temveč prav zaradi svoje stalnosti. Sčasoma postane del vsakdana, skoraj neopazen, a hkrati vedno prisoten. Prav takšni motivi se pogosto najgloblje vtisnejo, saj niso vezani na en sam trenutek, temveč na zaporedje pogledov, ki se počasi sestavljajo v celoto. Ritem lesenih stebrov in prečk ustvarja ponavljanje, ki se v sliki ujema z ritmom poti in prostora.

Gre za kozolec ob cesti proti Loškemu potoku, ki s svojo preprosto konstrukcijo stoji kot del vsakdanjega prostora. Takšni kozolci, značilni za notranjski in širši slovenski prostor, niso nastajali kot izstopajoče stavbe, temveč kot funkcionalne sušilne konstrukcije za seno in žito. Njihova odprta lesena struktura omogoča pretok zraka, kar je bilo ključno za njihovo uporabo, hkrati pa jim daje prepoznavno ritmično podobo, ki se mehko vključuje v krajino.

Takšni prizori ohranjajo stik s prostorom in časom, ki počasi izginja.